Speleoholizem

Avtor: Robert Rehar

Speleoholizem je sorazmerno nov izraz za zasvojenost z jamami, oblika te odvisnosti pa je izredno stara Pravzaprav je speleoholizem star toliko kot človeštvo in je skoraj gotovo starejši kot druge oblike zasvojenosti z alkoholom, nikotinom, kofeinom in raznimi drugimi mamili kot so opij, kokain, heroin, pejotl, sintetične droge ipd.. Samo od sebe se nam postavi vprašanje, zakaj se zavedamo nevarnosti speleoholizma šele v zadnjem času in ni nihče opozoril nanj že prej. Odgovor je preprost in zapleten hkrati. V zadnjih letih je znanost zelo napredovala na področju psihologije, psihiatrije, antropologije in drugih humanističnih znanosti. Znanstveniki so zadnjih 30 let intenzivno iskali odgovor na vprašanje, zakaj se človek omamlja in katera zasvojenost je najstarejša oziroma primarna. Čeprav si različne teorije nasprotujejo pri vzroku, so izsledki raziskav nedvomno pokazali, da je prav speleoholizem najstarejša oziroma primarna oblika zasvojenosti. To potrjujejo tudi odkritja nekaterih biologov s področja živalskega obnašanja (dr. Miav s sodelavci ), saj si tudi živali iščejo podzemne brloge. Zanimivo je, da so tudi slovenski speleoholiki v svojih poročilih poročali o najdbah živalskih okostij globoko pod zemeljskim površjem.

Znaki, po katerih prepoznamo speleoholika

Psihološki profil

Speleoholik je vedno pripravljen na pogovor o jamah in jamarstvu, to modrovanje se lahko vleče ure in ure. Zaradi občutka krivde išče sorodne duše in jih skuša navdušiti za jamarstvo. Njegova največja odkritja šele prihajajo. Podobno stanje lahko opazujemo pri hazarderjih, ki nerazumsko pričakujejo, da bodo kmalu zadeli velik dobitek.

Bolezenski znaki

Abstinenčni sindrom (tresenje, nemir, razdražljivost, pobitost in podobno, lahko pa nastopijo celo težje duÅ¡evne motnje – delirij) nastane, če dalj časa ni Å¡el v jamo. Podoben je sindromu alkoholika, le da speleoholik vidi namesto belih miÅ¡i netopirje ali jame, značilne so steklene oči in rahlo tresenje rok ali pa celega telesa. Pri kroničnih speleoholikih so opazni bolezenski znaki možne revme s trganjem v sklepih, hudimi bolečinami v hrbtu itd..

Pomanjkanje osebne higiene

Najbolje je zalotiti speleoholika po izhodu iz jame v kakšni gostilni. Značilna je mivka v laseh, ilovica za ušesi in v njih ter črnina za nohti. Podrobnejši pogled na obraz razkrije lise umazanije po obrazu, izdaja ga tudi vonj prepotenih oblačil. Kriterij za higieno speleoholikom v jamah pade pod vse razumne meje, saj do blatne ilovice ne čutijo nobenega odpora. (Zanimivost: transportno vrečo imenujejo kar prasica.) Ta pokazatelj je le kratkotrajen in običajno traja le do prihoda domov. Kasneje se odvisniki temeljito umijejo in tako uspešno zakrijejo svoje nagnjenje do umazanije.

Izguba bioritma

Speleoholiki in tudi že jamarji gredo v jame ob različnih urah podnevi in ponoči. To lahko pojasnimo z večno temo v jamah, kjer se zdi, da se je čas ustavil. Vse to se odraža tudi pri nenormalnem bioritmu zasvojencev po izhodu iz jame, še posebej, če so v jami raziskovali dalj časa. Za vrnitev v normalno stanje potrebujejo dan ali dva. Avtomobil Avtomobil speleoholika je podvržen hudim obremenitvam na vožnjah po terenu. V notranjosti je nepogrešljiv vonj po ilovici in karbidu. Prtljažnik uporablja za premično skladišče. Po sedežih in tleh avta se valja umazana oprema, ki ni šla v prtljažnik. Običajno je v avtu dovolj zemlje za nekaj lončnic. Najhujši primeri speleoholikov imajo barvo na vratih avtomobilov dobesedno spraskano od številnih vej.

Oprema

Speleoholika običajno izdaja zelo velik nahrbtnik z ilovnatimi lisami. Spalno vrečo ima običajno kje poÅ¡kodovano, saj zasvojenci niso preveč izbirčni pri izbiri ležišča. Značilno je, da je umazana zunaj in znotraj, prav tako nahrbtnik. Vrvi ima statične, bela barva se umika rjavemu odtenku. Kombinezon je tak, kot da je ubogega odvisnika napadel trop volkov. Posledica čiščenja take opreme je zamaÅ¡en odtok v kopalnici ali zunaj hiÅ¡e. ObnaÅ¡anje v jami (test po dr. Zimarecku) Najbolj zanesljivo se speleoholika prepozna v jami po njegovem obnaÅ¡anju. Značilno je, da je najbolj žalosten, ko se jama konča. Na vsak način bi jo rad podaljÅ¡al ali poglobil, pa čeprav z brezplodnim kopanjem ilovice in garaÅ¡kim razbijanjem skal. Odvisnost je tako močna, da zasvojencu ni težko broditi po ledeni vodi, zmrzovati v breznih, se tlačiti skozi ožine, plezati po slapovih ipd…ObnaÅ¡anje v jami vsekakor najbolj pokaže, ali je človek zasvojen, slaba stran pa je, da mora biti preiskovalec, ki opazuje odvisnika, osebno prisoten. Biti mora psihično zelo trden, da ne popusti vplivom speleoholika in okolja ter sam ne pade v začarani krog zasvojenosti.

Akoholni test (variacija testa po dr. Grozdeku)

Preizkus, ki poleg Zimareckovega testa najbolj zanesljivo pokaže, ali je preizkusna oseba speleoholik ali ne. Ta test ne predstavlja posebne nevarnosti za preiskovalca, opravi se ga lahko zunaj jame, je pa moralno sporen zaradi metode preizkušanja. Preizkusna oseba se mora počasi opijati, medtem pa se ugotavlja stopnje alkoholiziranosti po dr. Grozdeku. Razlika z navadnimi ljudmi se pokaže od 4. stopnje opitosti naprej.

Npr.: 8. stopnja opitosti ima 3 težke variante: a) petje veselih domačih,
b) pripovedovanje vicev,
c) razbijanje inventarja.
Pri speleoholikih se pojavi Å¡e varianta
d): učenje prisotnih vrvne tehnike.

če vaš bližnji ustreza nekaterim od opisanih znakov, je potrebno čimprejšnje ukrepanje, da bi lahko zasvojencu sploh lahko še pomagali. Možnih je več variant od bolnišničnega zdravljenja do komun. Uspeh odvajanja je za zasvojenca in okolico preizkus skrajnih zmožnosti človeške trdne volje.
Ko speleoholik opusti svoje stare škodljive navade, je še vedno zelo ranljiv. Nevarno je, da spet pade v slabo družbo starih prijateljev, zato se jih mora strogo izogibati. Že med zdravljenjem ga moramo pripravljati na ponovno normalno vključitev v družbo in nadaljnjo rehabilitacijo, kar vključuje veliko psihoterapevtskih in socialnih ukrepov, ki morajo biti posebej prilagojeni vsakemu posamezniku posebej.

Pričujoči članek je del obsežnega gradiva, ki je trenutno še v pripravi. S predhodno objavo želimo opozoriti na nevarnost speleoholizma, ki se je skoraj nihče ne zaveda in je zato toliko večja. V gradivu je veliko napisanega o vzrokih za zasvojenost, katere jame so najbolj nevarne, o možnostih zdravljenja, zakaj so jamski potapljači še dodatno ogroženi, kako preprečiti zasvojenost, itd..

Če se ne bo spet zataknilo pri denarnih sredstvih, lahko pričakujemo izid gradiva v obliki knjige v prihodnjih letih.

Varovanje jam

Avtor: Marko Simič

Slovenija je zaradi svoje kamninske sestave v precejšni meri kraška dežela. Med najbolj značilne in pogoste kraške pojave sodijo jame in brezna. Zaradi geomorfoloških, geoloških, hidroloških, zooloških in botaničnih posebnosti so jame pomembni objekti naravne dediščine in jih je zato potrebno varovati. Jame se po občutljivosti na človekove vplive med seboj precej razlikujejo. Najmanj občutljive so ponorne jame z velikimi vhodi, kjer prihaja do velikih izmenjav vodnih in zračnih mas iz površja. Nasprotno so najbolj ranljive zasigane, od površja močno izolirane jame brez prepihov, v katere se s površja prebija le kapljajoča voda.Vsak vstop v jamo ima določen negativen vpliv na jamsko okolje. Kolikšen bo naš vpliv, je odvisno od občutljivosti jame in predvsem od tega, kako pazljivo se v jami obnašamo. Pravila jamam prijaznega obiskovanja:

  • Izbiro jame, ki jo bomo obiskali, je treba prilagoditi usposobljenosti obiskovalcev, stopnji njihove varstvene zavesti in cilju, ki ga želimo doseči. Tako v občutljive jame ne vodimo začetnikov, v njih ne prirejamo jamarskih Å¡ol ali reÅ¡evalnih vaj.
  • Tudi velikost skupine je treba prilagoditi občutljivosti jame. Velike skupine povzročajo nesorazmerno veliko Å¡kodo.
  • Vodja skupine mora dobro poznati jamo, hitrost gibanja pa prilagoditi najpočasnejÅ¡emu v skupini. Skupina mora hoditi po jami skupaj, saj lahko le tako drug drugega opozarjajo na najbolj občutljiva mesta.
  • Med gibanjem po jami moramo paziti, da ne poÅ¡kodujemo sigastih tvorb in ne nanaÅ¡amo blata na nedotaknjene povrÅ¡ine.
  • V jamo nosimo čim manj opreme, saj lahko opletanje z velikimi in težkimi transportkami poÅ¡koduje jamske tvorbe.
  • Pri prehodu čez občutljive povrÅ¡ine uporabljajmo ustaljene ali označene prehode. Če se znajdemo pred nedotaknjeno povrÅ¡ino, smo najverjetneje zgreÅ¡ili ustaljeno pot.
  • KapniÅ¡ko okrasje ima smisel le v jamskem okolju, zato je vsako lomljenje in odnaÅ¡anje kapnikov, helektitov, kristalov, jamskih biserov, aragonitnih ježkov ali drugih tvorb nedopustno. Del jamskega okolja so tudi podrti in odlomljeni kapniki, zato naj ostanejo tam, kjer so.
  • Iz jame in izpred nje odnesimo vse odpadke, tudi ostanke hrane in odpadno karbidno apno iz svetilk. Vrečko za odpadno apno moramo v jami vedno nositi s sabo.
  • Podpisovanje v jamah ni sprejemljivo.
  • V zelo občutljivih jamah, ki so močno izolirane od zunanjih vplivov, ne smemo kaditi. V takih jamah pazimo, da jih ne onesnažujemo s sajami s poÅ¡kodovanega gorilnika na čeladi.
  • Za premagovanje navpičnih stopenj uporabljajmo naravna pritrdišča in tista, ki so jih naredili jamarji pred nami.
  • Å¡e tako dobra fotografija ne opravičuje poÅ¡kodbe jame, zato veljajo pravila tudi za fotografe.
  • Ne vznemirjajmo in ne nabirajmo jamskih živali.
  • Ne prekopavajmo in ne odnaÅ¡ajmo arheoloÅ¡kih in paleontoloÅ¡kih ostankov.
  • V zavarovanih jamah moramo upoÅ¡tevati varstvene režime, predpisane z odlokom o zavarovanju.
  • če leži jama v zavarovanem območju narave, upoÅ¡tevajmo tudi varstvene režime, ki veljajo v narodnem, regijskem ali krajinskem parku.

Pri raziskovanju jam upoštevajmo še naslednje:

  • V nedotaknjeno jamo ali njen del ne hodimo brez merilne opreme in trakov za označevanje prehodov.
  • Sprotno dokumentiranje raziskav prihrani jami dodatne obiske in z njimi povezane poÅ¡kodbe.
  • Prehode čez občutljiva območja označimo že ob prvem obisku.
  • Pred odstranjevanjem ovir, ki onemogočajo prehod v nove dele jame, razmislimo, ali za oviro res lahko pričakujemo tako pomembno nadaljevanje jame, da opravičuje grob poseg. Kadar vodi v isto nadaljevanje jame več poti, izberemo tisto, katere Å¡iritev povzroči najmanj Å¡kode.
  • Odstranjevanje ovir in Å¡irjenje prehoda mora biti minimalno, le tolikÅ¡no, da omogoči prehod izurjenemu jamarju. Preventivna Å¡irjenja prehodov za primer nesreče v notranjosti jame niso sprejemljiva.
  • Miniranje je sprejemljivo le izjemoma v jamah, v katerih varstveni režim tega ne prepoveduje in Å¡e takrat le ob preučitvi vseh morebitnih negativnih vplivov.
  • Smer gibanja in merilne točke označujemo le z odsevniki ali kamnitimi možici.
  • Če je taborjenje pred jamo ali bivakiranje v njej neizogibno, moramo taborni prostor po končanem raziskovanju skrbno pospraviti.
  • Po končanem raziskovanju odstranimo iz jame vso opremo.
  • Če menimo, da je raziskana jama tako občutljiva, da bi jo bilo treba zapreti in nadzorovati obisk, pravočasno poskrbimo za zaprtje vhoda, do takrat pa ne posredujmo podatkov o legi vhoda.
  • Z informacijami o občutljivih jamah, Å¡e posebej o jamah z izjemnimi sigovimi tvorbami, jamskimi živalmi in arheoloÅ¡kimi ali paleontoloÅ¡kimi ostanki, ravnajmo premiÅ¡ljeno.

M. Simič (2000); Varujmo naše jame. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor, Uprava Republike Slovenije za varstvo narave.

Postojnska jama

Karte

Karte Postojnsko Planinskega jamskega sistema (PPJS)
satelitska: W3Schools

Kontakt